Redovnica je človek obljube. Skozi obljubo z vsem svojim življenjem odgovori na Božji klic, naj ga ljubi popolnoma in brez omejitev. Ta svobodni odgovor vsake sestre je izpolnitev krstnega dostojanstva in odpira posebne obrise svetosti. Obljuba čistosti, uboštva in pokorščine ponuja edinstveno priložnost za čisto srce in duhovno svobodo ter omogoča, da se sestre osredotočijo na Boga in Božje ljudstvo. Živeti obljube pomeni na posebno intimen način živeti odnos z Jezusom, ki se daruje na križu. Sestre so simbol Božje ljubezni, ki pošilja v svet žene, ki nadaljujejo v Cerkvi Marijino materinsko skrb.

Kongregacija Frančiškank Brezmadežnega spočetja je bila ustanovljena 27. 9. 1843, ko sta rokave za novo skupnost zavihala učiteljica Antonija Lampel in graški škof, ki se navdihuje od življenja sv. Frančiška. Sestre so si želele živeti med ljudmi v prizadevanju za nenehno povezanost z Bogom. Želel so si biti na razpolago povsod, kjer jih Cerkev potrebuje. Ustanoviteljica jih je spodbujala: “Bodimo prav ponižne in majhne pred Bogom, da nas vzame kot orodje v svoje vsemogočne roke.”

Karizma:

– vzgoja in izobraževanje mladih,
– odgovarjati na potrebe časa.

Družba Hčera krščanske ljubezni je nastala v 17. stoletju v Franciji, a se je kmalu razširila preko njenih meja. Sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac sta jo ustanovila z namenom, da bi služila najbolj potrebnim in ubogim, v katerih sta sama gledala Jezusa. Pri svojem delu sestre v sebi poživljamo zavest, da v vsakem bližnjem živi Jezus. Ta motiv nas spodbuja pri vsakdanjem delu v bolnicah (Ljubljana, Celje, Maribor), v domovih za starejše ljudi (Mengeš, Črni potok, Gornji Logatec), prav tako pa tudi pri obiskih in negi bolnikov na domu. Posvečamo se tudi katehezi in delu z mladimi.

Karizma:

– pomagati po svojih močeh pri vsaki obliki revščine,
– vzgoja žena in delo z otroki in mladimi.

Našo Družbo je don Bosko ustanovil v sodelovanju z Marijo Dominiko Mazzarello. Prve sestre živijo preprosto in v veselju, ki je »znak srca, ki zelo ljubi Gospoda« (L 60,5), pa čeprav hkrati doživljajo izkustvo križa, ki se jih dotika v njihovih mejah, bolezni in smrti. Tudi danes, kot so delale naše prve sestre v Mornezah, se posvečamo vzgojnemu delu z mladimi in z ženami ter ob tem izpovedujemo svoje veselje nad življenjem v globokem odnosu z Jezusom. Naše ime kaže na Marijin zgled, kako postati pomočnice in voditeljice na poti vere vsem, ki so nam zaupani.

Karizma:

– živeti življenje, ki nosi močan misijonski pečat,
– iskati najprimernejše poti, da bi pomagali mladim.

Frančiškanke smo zato, ker nam je življenje sv. Frančiška Asiškega vzor. Trudimo se biti odprte za Boga, da bi On lahko bil naše vse.

Marijine smo kot sestre in ženske v tem, da se od nje učimo njene radikalne odprtosti in razpoložljivosti Svetemu Duhu.

Misijonarke smo na način, da sodelujemo pri gradnji Božjega kraljestva. Bog nas nagovarja po znamenjih časa, zato smo pozorne na stiske sveta, na klice in potrebe Cerkve.

Evharistija – v njej najdemo našega Gospoda. V pogovoru z Njim najdemo moč za stalno in brezpogojno služenje, pogum za odpoved sebi in darovanje svojega življenja za druge.

Karizma:

– živeti kot sv. Frančišek sredi tega sveta v preprostosti, veselju in miru,
– živeti misijonsko razsežnost Cerkve.

Kar je srce za telo, je karmel za Cerkev in svet: srce je skrito, tiho, v nenehnem delovanju – me smo skrite, tihe, v nenehni molitvi. Molitev je odnos, v katerega nas vabi Jezus Kristus, njegova ljubezen do človeka, njegovaživa prisotnost – z naše strani pa nenehno svobodno vstopanje v ta odnos z Njim, »za katerega vemo, da nas ljubi« (sv. Terezija Ávilska). Gre za proces razvoja in rasti, v kar sodi tudi boj, neprestana vaja duha v zvestobi do konca. V prošnji za Cerkev in svet: »Za to vas je Gospod zbral na tem kraju. To je vaš poklic,« je zapisala za nas sv. Terezija Ávilska. Pri tem nam pomaga vsakodnevna evharistija, molitev brevirja (psalmov) v koru, premišljevalna molitev in duhovno branje, kar daje svoje sadove preko dneva v opravljanju dela in v služenju v skupnosti kot udejanjenje ljubezni.

Karizma:

– služiti Bogu v kontemplaciji in živeti v Božji navzočnosti,
– hoditi za Kristusom in zatekati se k Božji Materi.

Družba Marijinih sester je nastala na slovenskih tleh. V Ljubljani, v zavetišču sv. Jožefa, kjer je danes dijaški dom na Vidovdanski cesti 9, je 16. julija 1878, na praznik Karmelske Matere Božje, naša ustanoviteljica mati Leopoldina Brandis prvim trem bolniškim dekletom dala redovno obleko. V bolnikih, umirajočih in osamljenih, ki so potrebovali postrežbo na domu in to tudi ponoči ter za daljšo dobo, je slišala klic Božje previdnosti in nanj odgovorila. Sestram usmiljenkam takratna redovna pravila niso dovoljevala ostajati pri bolnikih čez noč, zato je m. Brandis začela vzgajati dekleta, ki so bila pripravljena zapustiti vse in se z materinsko ljubeznijo posvetiti najbolj zapuščenim in bolnim v njihovih stanovanjih. Pozneje jim je napisala tudi kratko Življenjsko pravilo. Nego na domu je sčasoma precej zamenjalo delo v domovih za ostarele.

Karizma:

– notranje življenje z Bogom in napredovanje na poti kreposti,
– služenje Bogu v negovanju bolnikov.

Red ubogih sester svete Klare je drugi red sv. Frančiška; ustanovila sta ga sveta Asižana l. 1212. Klara Asiška (1193/94 – 1253) je hotela v polnosti živeti frančiškovsko karizmo uboštva in se v sestrski skupnosti posvetiti samo kontemplativnemu, bogomiselnemu življenju. Sestre klarise posnemamo predvsem Kristusa, ki moli, zato živimo ločeno od sveta, v klavzuri.

Poleg molitve se posvečamo študiju duhovnosti in prevajamo tudi za to potrebne knjige, gojimo cerkveno petje ter opravljamo gospodinjska in razna ročna dela (šivamo, klekljamo, vezemo), pečemo hostije, urejamo cerkveno perilo, obdelujemo vrt in se lotimo raznovrstnih drugih opravil.

Karizma:

– evangeljsko, molitveno življenje v skritosti klavzure, v popolni podaritvi Bogu po evangeljskih svétih,
– poudarjeno je uboštvo in preprostost, sestrska edinost, veselje in služenje Cerkvi.

Sveta Angela Merici je 25.novembra 1535 ustanovila Družbo sv. Uršule, jim je odprla novo življenjsko pot -biti posvečene sredi sveta. Ohranjeno imamo knjižico njenih Pravil, Naročil in Oporoko.

Njena ustanova se je hitro razširila po svetu in se tekom zgodovine preoblikovala. Danes iz njene duhovnosti živijo tako svetne kot redovne ustanove. Uršulinke Rimske unije smo le ena izmed vej duhovne družine sv. Angele Merici.

Na ozemlju današnje Slovenije smo uršulinke navzoče že več kot 300 let. Že nekaj let smo združene skupaj s sestrami iz Avstrije v eno provinco. V Sloveniji nas je 47 in smo navzoče v Izoli, Mariboru, Ljubljani, na Pržanu, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki in v Preski, štiri sestre živijo v tujini. Kot sveta Angela želimo odgovarjati na potrebe sveta in živeti dvojno in edino ljubezen do Boga in do bližnjega.

Karizma:

– odgovarjati na potrebe sveta,
– živeti dvojno in edino ljubezen do Boga in do bližnjega.

Šolske sestre sv. Frančiška Krista Kralja je leta 1989 v Mariboru ustanovila mati Margareta Puhar. To je prva redovna ustanova, ki je nastala na Slovenskem, in sicer z namenom,  da bi sestre s podaritvijo svojega življenja Gospodu delovale zlasti na področju vzgoje otrok in mladih, tolikokrat lačnih kruha, urejenega življenja, toplih medsebojnih odnosov in Boga.

Sestre se navdihujemo ob zgledu sv. Frančiška Asiškega, z željo, da bi se kakor on oklenile Kristusa in pričevale za odrešenje in veselje v Svetem Duhu. Še vedno je naša prva skrb služenje Cerkvi in svetu z vzgojo otrok in mladine ter pomoč družinam v stiski. V lepoti in bogastvu medsebojne različnosti pa ostajamo odprte in razpoložljive tudi za druge potrebe Cerkve.